BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA

Sonce posije za naju, in cvetje posuje se v maju,
na najine poti na ceste radosti.
Zlati so tvoji prameni,
kot listje preproga jeseni.
dišiš po pravljici poletnih noči.

Če bi lahko pozabila
če enkrat lahko bi ljubila
iz vsega me srca,
presrecna bi bila.

Misel je vedno med nama
nikdar ne ostaneva sama
Kot senca vije vse
objema srce.

Belo obleko si že nosila,
jaz te takrat še nisem poznal,
z drugim življenje ti si delila,
jaz pa sem taval in te iskal.

Belo obleko si že nosila,
Gledaš me zdaj s solzami v očeh,
Vedno pred svetom me boš tajila,
Ker je ljubezen najina greh.